Scritto: 8/12/2011 12:01
V zraku so še vedno ostanki
najinih vzdihov
v pomečkane rjuhe se je vpilo
tisoče potnih kapelj
ležim na tleh in vonjam svojo kožo,
ker se mi zdi,
da diši po tebi
v dimu cigarete se prikazujejo
podobe prejšnjih ur
prineseš mi skodelico kave
jutro je, praviš
nisem opazil
nobenih strahov,
nobenega sramu ni več,
ko gola stojiva pred drugim
Se poznava?
Z usti sva potovala po telesu
in lačno pila njegove sokove
v pogledu sva letela
z nevidnim balonom
prav v srčiko duše.
A si tukaj mogoče?
